18. Razstava likovnih del Jane Dolenc: Odstiranja

Akademska slikarka Jana Dolenc predano, seizmografsko občutljivo in raziskovalno uresničuje svoje slikarsko poslanstvo. Na poti iskanj, ustvarjalnih hrepenenj, preverjanj likovnih izraznih sredstev, samospraševanj, razkrivanj misli in emotivnih stanj je vedno znala prisluhniti svojemu notranjemu klicu in tako ji je uspelo izgrajevati lasten, izrazito avtorsko samosvoj ustvarjalni karakter. Ta se likovno prepričljivo manifestira, dosega na eni strani zrelost, na drugi pa v avtorici še vedno ohranja draž kreativne radovednosti.

Janino ustvarjanje vseskozi prebuja življenjski prostor; pisan svet pristne narave s čudovitim rastjem, s slikovitimi kamnitimi skladi ter s posebno lepoto in energijo vode, predvsem smaragdne Soče, pa Tolminke in drugih rek tega področja. Slikarka je občudovanje stvarstva prenašala na slikovna polja in bila v preteklih ustvarjalnih prizadevanjih v zavezujočem odnosu do resničnosti. Kasneje se je od nje postopoma odmikala. Preko ekspresivnih rešitev poenostavljanja in osredotočanja na bistveno ter avtorskega ovrednotenja je prestopila v sfere abstrakcije. Motivni viri so pridobili introspektiven značaj. Videnje je postalo globoko občutenje, hkrati pa so vse pomembnejšo vlogo prevzela likovna izrazna sredstva. Tako je začel nastajati cikel Odstiranja, ki zajema široko polje abstraktnega, a v njem še vedno lahko najdemo nekaj otipljivega, iz resničnosti izpeljanega, čeprav izrečenega na simbolen, metaforičen ali asociativen način.

Začetek interpretativnega preobrata pripada slikarkinemu pogledu na podstrešno lino. Jana je izbrano formo stilizirala do znakovnosti in s tem prestopila v svet oblik, ki se izčiščujejo in koncentrirajo v govorico znakov in simbolov. Zanimanje za pomenljive oblike je razširila in se posvetila različnim simbolnim znamenjem in njihovim variabilnim likovnim predstavam.

K več in globlje pomenljivemu pa ni odšla le s formo, ampak tudi s plastenji. Ta zajamejo karakterno raznolike barvne nanose, mestoma pa se jim pridružujejo tudi občutljiva vključevanja tankih kolažnih segmentov. Zanimanja in prizadevanja za površinske efekte, ki jih rezultirajo spodnji nanosi, so postala slikarkina posebna kreativna draž, ki jo vodi k ustvarjanje učinkov, značilnih za sodobni palimpsest. Pristop je zanimiv z likovnega stališča, hkrati pa objektivizira tudi avtoričin vsebinski kažipot. Spodnji sloji, ki pronicajo na površino, ključno zaznamujejo njeno barvno, pa tudi teksturalno stanje. Nanašanje in odstranjevanje, celo brisanje barve so dejanja ustvarjalnega procesa, s katerimi avtorica dosega posebno mehkobo in fine prehode oz. nekakšen sfumato efekt. Površina je zaradi karakterno raznolikih nanosov živa, blago trepetava, pulzirajoča, njeno specifično koloristično atmosfero pa pogojuje presevnost spodnjih plasti. Pogled skoznje odstira marsikaj. Vodi v globino, prav posebno, brezpredmetno, nedefinirano, neskončno, brez jasno opredeljenega prostora, pa vendar z njim, s tistim, kar predstavlja njegovo iluzijo, kar vzpostavlja imaginarni, duhovni prostor, pogosto presvetljen s svetlobo, ki sije iz neskončnosti ozadja.

Dela iz cikla Odstiranja s premišljeno kompozicijsko gradnjo, ki ima intenco po horizontalni zasnovi slikovnega polja, ter s skrbno urejenimi in žlahtnimi barvnimi prehodi, prinašajo asociacije na krajinsko stvarnost. A pokrajina presega tisto iz resničnosti in ono iz slikarkine preteklosti. Postaja prostor introspekcije, paysage de l’âme, pejsaž duše.

Jana Dolenc začne slikati z živimi barvami, nato pa sledi koloristično umirjanje. Njene barve so fine, pastelne. Poseben čar jim dajejo presevanja. Avtorica namreč izbrani barvi išče tonsko sorodno in tako dosega ubranost in žlahtnost. Toplina in žarenje prvega nanosa preseva skozi večnanosnost in tudi povrhnjico prepoji s posebno barvno atmosfero. Kljub barvnemu nasičevanju je vseskozi ohranjen globinski učinek, svetlobi in toploti pa je omogočen preboj skozi gosto slikovno tkivo. V številnih delih so zanimiva soočanja med zemeljskimi barvnimi vrednostmi in modrinami, v katere je zajet slikarkin dialog med materialnim in duhovnim.

Abstraktna slikovna polja so oblikovana na dva načina; z odprtimi, mehkimi barvnimi nanosi ali pa z jasnimi, eksaktnimi, zamejenimi barvnimi ploskvami. Poetično vzdušje slikovnega odra, ki asociira na duhovno pokrajino, v nekaterih rešitvah predramlja gestualno naglašena, neposredna slikarska akcija. V nizu slik je avtorica linijske sledi oblikovala v krožno gibanje in tako ustvarjena »gnezda« utrdila v osebni in obči simboliki. Danes so linije redko uporabljene in nastopajo kot povsem sproščen, hipni emotivni odziv. Se pa barvnemu dogajanju in teksturalni živosti pridružuje tudi geometrijsko eksaktna barvna sled, ki poudari horizont, postane steber ali masivna, vertikalna forma. Omenjene rešitve so odraz ustvarjalnega toka, ki gre v smeri simbolnega in sublimnega ter od gledalca na poti vizualno-vsebinskega dojemanja terja odstiranje številnih tančic.

Prehod iz podobe v prispodobo je povezan s predanim in poglobljenim raziskovanjem. S tem je Jana Dolenc ustvarila svojstven, a trden most med občim in osebnim ter odprt prehod med likovno-vizualnim, pomenskim in duhovnim smislom.

Anamarija Stibilj Šajn

 

O avtorici

Akademska slikarka Jana Dolenc se je rodila 2. 5. 1964 v Ljubljani. Osnovno in srednjo šolo je obiskovala v Tolminu, na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pa je diplomirala leta 1988 pri profesorici Metki Kraševec.

Njeno ustvarjalno delo zajema več sklopov. Prvega, z naslovom Voda in kamen, je navdihnila Soča s svojimi pritoki. V skalnih gmotah, ki jih je izdolbla in omehčala voda, je slikarka iskala prepoznavne oblike.

Med letoma 1993 in 2003 je živela na Nizozemskem, kamor se je poročila. Posvetila se je človeški figuri in z njo povezani tematiki. Danes živi z družino in ustvarja na Kamnem pri Kobaridu.

Še pred vrnitvijo v Slovenijo so nastale prve slike iz serije z naslovom Glasba v gibu in barvi. V teh delih slikarka poskuša s čopičem slediti ritmu in melodiji določene glasbene zvrsti. Poteza je ekspresivna, barvni izbor pa prilagojen vzdušju, ki ga glasba narekuje.

Za novejša dela iz serije Odstiranja je Jana Dolenc dobila navdih v naravi in arhitekturi. Močno abstrahirana dela variirajo od potezno ekspresivnejših do bolj zadržanih in barvno ubranih. Zaznamuje jih prosojnost, ki jo slikarka dosega z izmeničnim nanašanjem in izpiranjem barvnih nanosov.

Do danes je imela prek 40 samostojnih razstav in sodelovala na številnih skupinskih. Pogosto se udeležuje tudi slikarskih kolonij.

Ilustrirala je 19 knjižnih del ter z dekorativnimi poslikavami sten in steklenih površin opremila več javnih prostorov. Že vrsto let je mentorica društva likovnih ustvarjalcev iz Tolmina in skupine slikarjev amaterjev iz Renč pri Novi Gorici.