Razstava likovnih del Andreje Schwenner: Prostor

Akademska slikarka Andreja Schwenner se v svojem slikarskem delovanju posveča prostoru, tematiki, ki je še vedno nadvse aktualna in posamezniku ponuja široko odprta ustvarjalna obzorja, hkrati pa mu omogoča, da v njej najde svoj pripovedno-izpovedni kotiček. Avtorica je torej svojstvena nadaljevalka krajinske tradicije, v kateri se navezuje na Dolenjsko, na svoj življenjski prostor. V likovnem podajanju izbrane motivne snovipa presega njegovo fizično predstavnost in ustaljene ikonografske sheme. V zunanjem navdihu išče lastna, reinterpretirano podana videnja in doživljanja. Skozi likovni objektiv razkriva zanimanje za linije, ploskve, barve, svetlobe in za sestavljanje kompozicij, v katerih imajo svoje posebno mesto strukture. To je njen izrazni repertoar, s katerim lahko pove več, kateremu lahko zaupa tudi nevidne vsebine. V rešitvah, ki nas sicer vodijo v bližino informela, namreč spoznavamo slikarko samo; njena odzivanja, njena emotivna stanja, življenjsko in ustvarjalno filozofijo, pa tudi njene izkušnje. Mednje nedvomno spada delo restavratorke, ki ga je opravljala v študentskih letih in kasneje ter je bilo povezano predvsem s stenskim slikarstvom. Pomembno jo oblikuje tudi pedagoško delo z učenci s posebnimi potrebami. Potem sta tudi še zunanji in notranji pogled, vid in uvid, ki ključno definirata njeno poetiko. Zunanji pogled pripada kar dvema načinoma vizualnega akceptiranja – sprehodu skozi domače okolje in pogledu nanj s ptičje perspektive, tistemu od zgoraj, ki se avtorici odpre na poletu s padalom. Kljub temu pa je tega zunanjega vse manj, saj je za slikarko vse pomembnejši odmik in preobrat v introspekcijo. In imaginarne krajine, čeprav v njih odmevajo realne vzpodbude in zaznave, postajajo »paysaged’ âme«. Pokrajine duše poosebljajo Andrejo. Črna črta predstavlja njeno glasnost, jasnost in odločnost. So zunanji vtis njene osebnostne enkratnosti, bogastva, ki ga skriva v sebi; miline, mehkobe, nežnosti ter seizmografsko občutljivih emotivnih procesov in stanj. V prostoru slike polnomočno biva ona sama in v njem se odslikava celo njen notranji portret. Ob besedi prostor se zavemo njegove praznine in volumna, v katerem umetnica pripravi domovanje za vse tisto, kar je zgolj in samo njeno.

Andreja suvereno stopa po velikih slikovnih poljih in jih urbanizira na njej lasten način. Linija je odločen in hkrati tankočutno odziven pastelni zaris, ki prevaja misel v sled roke. To je najbolj neposreden izraz, ki nastopa v ekspresivni zgoščenosti. Je nazorna in hkrati čutna sled. V njej je posebna moč, zato avtorica v konglomeratu likovnega dogajanja ohranja njeno avtonomijo. Če začuti dražestnost taktilnega nagovora, se jo celo dotakne, ji s prstom vzame ostrino, jo razmaže, a njena vloga in pomen ostajata neomajna.

Notranjo kompozicijsko dinamiko sooblikujejo tudi barvne ploskve, različnih smeri in intenzitet, lazurne in snovno konkretne, ubrane v žlahtno, a omejeno paleto zemeljskih tonov, ki premorejo pastelen zven. Topli peščeni toni se povezujejo s hladnejšimi sivinami. Že od študijskih let pa jo zanima tudi poseben, snovno povsem konkreten nanos. Ta postane kontrapunkt lazurnim in nežnim, površina, ki vstopa v dialog z globino, akcent, ki odpelje pogled od podobe in ga zaustavi na površini, v konkretnosti. Odločen, geometrijsko oblikovan in strukturalno naglašen je, ustvarjen po lastnih recepturah. Avtorica zanj izbere mivko, primarno, elementarno materijo, ki v metaforičnem pomenu razkriva oseben odnos do narave in njenih struktur. Kot vezivo uporablja posebno maso, s katero ohranja prožnost. Tovrsten način dela je nekakšen DNK slikarkine poetike, za katerega je dobila potrditev in celo pohvalo stroke že v času študija, s tem pa pomembno spodbudo za nadaljnjo samostojno likovno pot. V preteklosti je tovrstno snovnost nanašala s čopičem in lopatico, razpršeno in koncentrirano, danes pa je to zgoščenina suverenega potega lopatice.

Avtorica se izraža tudi na povsem malih, intimnih ploskvah. Na njih ustvarjalni korak nikoli ni omejen in njen prostor nikoli utesnjen. Tovrstna dela so način kratkih pobegov v tisti, samo njen svet. Slike nastajajo kontinuirano, že leto ali dve, in še vedno. Predstavljajo ji večerni odklop, meditacijo, pa tudi možnost odkrivanja novega in drugačnega. To so etape na poti vsakodnevnega zorenja, možnost prehodov in preskokov. Vsekakor imajo dela na papirju, ustvarjena v mešani tehniki, pomemben vpliv na ateljejsko delo in vanj vnašajo določeno sproščenost in lahkotnost. A niso skice za slike večjega formata, ampak samostojne in polnomočne likovne entitete, ki lahko enakovredno bivajo ob osrednjem opusu.

Andreja Schwenner slikovna polja naseljuje z umirjenostjo, v kateri pa ni oklevanja, s skladnostjo in estetiko. Nedolžno praznino podlage spreminja v neverjetno (po)polnost likovnih efektov, ki postanejo ubran in odprt dialog med likovno manifestacijo in sporočilnostjo.

V snidenju konkretnega in individualnega nastajajo abstraktne stvaritve, v katerih se odpirajo vedno novi vmesni, mentalni prostori, v katerih se avtorica spoznava, mi pa spoznavamo njo.

Anamarija Stibilj Šajn

 

O avtorici

Andreja Schwenner se je rodila 21. decembra 1984 v Novem mestu. Po končani gimnaziji v domačem kraju je nadaljevala izobraževanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2009 zaključila študij slikarstva pri profesorju Bojanu Gorencu. Živi in ustvarja v okolici Novega mesta.

Poleg dela v ateljeju deluje kot učiteljica likovne umetnosti ter se posveča vzgojno-izobraževalnemu delu z otroki s posebnimi potrebami. Prav tako vodi likovne delavnice in ustvarja unikatne keramične izdelke.

Njena umetniška pot je zaznamovana z udeležbo na številnih razstavah in kar nekaj likovnih kolonijah. Že v času študija je leta 2007 sodelovala na razstavah v Galeriji Velenje in v Palaciju na Ljubljanskem gradu, kjer so bila predstavljena dela, nastala na XVIII. koloniji diplomantov ALUO. Leta 2009 je razstavljala v Lamutovem likovnem salonu v Kostanjevici na Krki na razstavi “Pogled 5”.

V naslednjih letih je bila redna udeleženka skupinskih razstav Društva likovnih umetnikov Dolenjske (DLUD), med drugim v Galeriji Simulaker (2010), Galeriji Až v Zagrebu (2010), Galeriji Kambič v Metliki (2011) in v Lamutovem likovnem salonu (2012). Njena dela so bila predstavljena tudi na razstavah, povezanih z likovnimi kolonijami, kot so VI. novomeški likovni dnevi (2010) in likovna kolonija v Prijedoru, Bosna in Hercegovina (2011), s katero je bila povezana tudi razstava v Muzeju Kozara.

Samostojno se je prvič predstavila leta 2011 v Galeriji Krka v Novem mestu, nato pa je v naslednjih letih izvedla še več samostojnih razstav v različnih galerijah in kulturnih centrih v Sloveniji ter tujini, med drugim v Banskih dvorih v Banja Luki in Galeriji Ulti, kjer je leta 2024 predstavila svojo deseto samostojno razstavo.

Njena dela so bila razstavljena tudi na mednarodni ravni, med drugim v Galeriji Domu Polonii v Krakovu (2012) in na skupinski razstavi Polish Slavic Center v Brooklynu. Sodelovala je tudi na International Art Colony Pocitel v Bosni in Hercegovini (2014).

V okviru bienala likovne vizije “Etikete” je razstavljala v Dolenjskem muzeju Novo mesto leta 2021 in 2023. Njena dela so bila del razstav v Lokarjevi galeriji v Ajdovščini (2022), Galeriji ZDSLU v Ljubljani (2021) ter Galeriji UL PEF (2023). Njena povezava z Društvom likovnih umetnikov Dolenjske se odraža v rednem sodelovanju na skupinskih razstavah društva v različnih galerijah, kot so Galerija Kocka, Dolenjski muzej Novo mesto in Kulturni center Janeza Trdine.