10. razstava grafičnih del Nevenke Arbanas: Povezave

Najnovejši letošnji linorezi Nevenke Arbanas kar pokajo od svežine razkošnega barvnega kolorita, ki je nastal iz globoko premišljenih znakov in simbolov, zaznamovanih s trenutki in sledmi trajne govorice ter neizčrpne spretnosti avtorice. Lahko bi celo rekli, da je sveža barvna napetost prispevala k svobodi domišljije ter prepoznavni originalnosti dodala nove elemente že utečenim delovnim procesom.

Doživeti barve v Nevenkinem ateljeju ima večstranski pomen. Letos obiskovalca nagovarjajo – vijolična, zelena in rumena, ustvarjene iz palete monokromatskega ozadja letnih časov umirjenih otokov umetnosti. Nevenka zna v slikarstvu materializirati tisto, o čemer vsi razmišljamo – o vsakdanu, povzetem po izbrani grafemi brez nepotrebnega pripovedovanja; o umetnikih, ki se jih spominjamo po skromnih sledeh pod zelenimi krošnjami pogosto tujerodnih vrst (dreves), o prijateljih, katerih skupna tema je s časom prerasla v filozofske razprave. Kajti to so žilice in korenine enega naših prijateljev Tonka Maroevića, ki je leta 2018 o “retrospektivnih listih” zapisal:

“Kakorkoli že, obrisi rastlinskih listov na grafičnem listu izzivajo misel, da nikakor ne govorimo o sinonimih, a nas asociativno navajajo na misel, da so tudi v grafičnih postopkih omejitve razvoja in plastenja, podobno kot vidimo razslojevanje in razvejanje mreže listnih žilic”.

A Tonko Marojević je takrat govoril o avtoričinem črno-belem svetu kot o uverturi, sama pa ga zaznavam kot konstanto. Vsaj enkrat bi rada pojasnila, da so lahko Nevenkini  “listi” fotokopije, reciklirane strani starih časopisov, gradbeni material kot strešna kritina, razkošna ponudba tehnik globokega tiska, a predvsem visokega tiska (linorez), kot epistolarne forme pisane s črnilom. Da pa bi bilo na koncu vse skladno je tudi dosledno monokromatsko. Temelj pa je vendarle vsebovan v konceptu vertikalnih in horizontalnih del, izbranih za pričujočo razstavo v Ljubljani, ki se bere z realno izkušnjo poznavanja grafičnih tehnik in razširjenjem materije določenega medija. Vodoravni in navpični pravokotniki, kot prodiranje “skoz okna” (ali je to na Ižu, v Zagrebu, ali Ljubljani) v ustvarjalnem kadru, resnično predstavljajo spomin na dosežke Nevenkine retrospektive v Klovićevih dvorih. Vodijo še dlje,  proti pogovornim vrtincem sugestivnih tem in skoraj proti razvejanim koreninam posameznih vizij njene umetnosti. Integracija različnih elementov izčiščenega umetničinega pogleda glede na morebitni motiv in visoko (tehnološko) dodelana izvedba dokazujeta, da lahko slednje na mlade prenese samo strokovnjakinja kot je Nevenka (ni povezano z občasno eklektiko ali nostalgijo kombinacij).

Figuralni, zoomorfni, antropomorfni dražljaji so res potencialni motiv, ki ga je treba premagati. To se zgodi, če poznamo rezultate občasnih poskusov v kompleksnih tehnikah (lesorez ali linorez), ki sledijo dolgi časovnici naših odličnih grafikov, kjer so se v idealnem “soočenju” srečali Albert Kinert, Tomislav Krizman, Frane Paro in številni drugi. Nevenka je nenehno nadgrajevala znanje, pridobljeno v Gröningenu, v Parizu in v Pragi, ga nesebično prenašala nadarjenim, z izbiranjem pesnic in pesnikov, ki so prav »to« prepoznali in ljubili, pa slednje globoko zasidrala v razumevanje poezije.

In ne nazadnje, najpomembnejše: nedavna razstava Nevenke Arbanas v Novem mestu v Kulturnem domu Janez Trdina, od 14. aprila do 12. maja 2023, s spremnim besedilom Ivane Rončevič, je samo zadnja od novejših in uspešnejših povezav/spon njene prisotnosti na mednarodnem prizorišču, predvsem v Sloveniji. Zato je treba spomniti tudi na recenzije, ki prispevajo k vsemu, kar smo pravkar povedali o vrednosti umetnika, in to so predvsem: Besedilo Slavice Marković za »Mednarodni grafični bienale« v Moderni galeriji v Ljubljani napisan že leta 1995 in 1997 (Markovič, Slavica. Nevenka Arbanas, besedilo v katalogu: 21. mednarodni grafični bienale, 1995., Moderna galerija, Ljubljana, 1995.,str. 99-100; Marković, Slavica. Nevenka Arbanas, besedilo v katalogu: 22. mednarodni grafični bienale, 1997. str. 90-91); potem besedilo Tatjane Pregl Kobe o harmonični lepoti naseljeni s simboli (Pregl Kobe, Tatjana. Harmonična lepota, poseljena s simboli, besedilo k razstavi: Nevenka Arbanas. Galerija Krka Ljubljana, 23.10.-18.11.2003), in na koncu, besedilo Gorana Milovanovića za Galerijo Božidar Jakac (Milovanović, Goran. Nevenka Arbanas: Grafike 2003-2007, besedilo v katalogu: Nevenka  Arbanas, Galerija Božidar Jakac – Lamutov likovni salon, Kostanjevica na Krki. 05. 10. – 05.  11. 2007). Poleg omenjenih besedil je o njenih sodobnejših delih pisala še Alenka Lisinski za »Večerni list« z naslovom »Nebeška darila Nevenke Arbanas«, kot svojevrsten zaključek pa jo najdemo tudi v delih drugega prijatelja, pesnika Luke Paljetaka, o »grafičnih odtisih neba«. Povsem naravno je, da je v srži gramatika in sintaksa jezične pismenosti hkrati tudi jedro, ki ga neguje umetnica ter ga enostavno, vedno in vendar reproducira v obliko duhovnega razmisleka radostnega navdiha dragocenih srečanj (z nebom), zabeleženih v tovrstnih trenutkih.

Koraljka Jurčec Kos, muzejska svetnica

 

O avtorici

Akademska slikarka in grafičarka Nevenka Arbanas se je rodila 8. junija 1950 v Batini (Beli Manastir). Po končani osnovni šoli v Našicah se je vpisala na Šolo uporabnih umetnosti in oblikovanja v Zagrebu ter izobraževanje nadaljevala na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu, kjer je leta 1975 diplomirala na grafičnem oddelku pri profesorju Albertu Kinerta.

Pri istem profesorju je leta 1977 magistrirala na podiplomskem študiju grafike. Doktorat je prejela na podlagi umetniških dosežkov pri realizaciji umetniškega projekta “Listi” septembra 2017.

Kot štipendistka sodelovala v več umetniških ateljejih za grafiko, in sicer z:

• Akademijo Minerva, Groningen, 1978;
• Ateljejem S. W. Hayter, Pariz 1986; ter
• Akademijo za likovno umetnost, Praga 1989.

Objavila je priročnik z naslovom Grafičke tehnike (1999) in univerzitetni učbenik Grafične tehnike globokega tiska, izšla pa je tudi monografija o njenem delu z besedilom Luke Paljetka (1997). Prejela je številne nagrade za grafiko (Zagreb, Osijek, Lublin), njena dela pa se nahajajo v več muzejih, galerijah in zasebnih zbirkah na Hrvaškem in v tujini. Imela je številne samostojne in skupinske razstave. Več let je predavala na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu.